Ena najbolj priljubljenih televizijskih voditeljic je svetovna popotnica, ki je vajena živeti iz kovčka v kovček, a še vedno ob vsakem povratku domov najprej pozdravi svoje stanovanje. Tisto, ki ga je v stari Ljubljani najela, saj pravi, da si tako lahko privošči živeti tam, kjer si to najbolj želi. V središču mestnega utripa, kjer jo čenče dosežejo kar skozi odprto okno.
Kolikokrat v življenju ste se že selili?
Velikokrat. Večinoma po Ljubljani. Vedno je bilo povezano s spremembami v življenju, propadlo ljubeznijo, novim projektom, boljšimi pogoji in honorarji.
Se spomnite, kakšno je bilo vaše prvo najemniško stanovanje?
O ja, stara sem bila osemnajst let, na televiziji sem že sodelovala pri večjih oddajah in mama je bila prva, ki me je vzpodbudila, da se osamosvojim. Pomagala mi je najti majhno garsonjero nedaleč stran od delavskega naselja, kjer sem odraščala, v mojo otroško sobo pa se je vselil dedek. Garsonjera je bila res majhna, a zame je bila velik korak. Spomnim se, da sem prvi teden jedla samo pomaranče in brala knjige, ki jih je za seboj pustil prejšnji najemnik. Enostavno sem se bala, da bi prehitro oskrunila svoj mali raj.
Glede na to, da je bil to prvi osamosvojitveni korak za vas, me zanima, kaj vam je bilo pri opremljanju najpomembnejše?
Prvo stanovanje je zame pomenilo predvsem konec otroštva in s tem tudi vseh stvari, ki so ga spremljale. Igrače, otroške knjige, dnevniki in celo prva kitara so ostali doma. Edinole Samson, plišasti medved, ki mi ga je oče prinesel s Švedske, se je preselil z menoj in potem nekega dne čudežno izginil. Upam, da se je kot jaz preselil na bolje in si ustvaril družino nekje v Kočevskem gozdu.
Česa ste si želeli, ko ste opremljali svoj prvi stalni dom?
Samo enkrat sem zares imela hišo. No, imela v solasti, in to je bilo pravzaprav zelo stresno. Ko je nekaj tvoje, postane zelo resno. Tako je bilo tudi s takratnim fantom. Hiša – najin prvi veliki skupni projekt. Vzameš resno kot novo službo! Skupni sestanki, skupni ogledi. Tudi prvi konflikti – on bi prazne stene, jaz bi knjižne police, on ne potrebuje omar, jaz potrebujem omaro garsonjero! Edinole balkon, pri balkonu pa sva si bila enotna. Imela sva čudovitega, ki sva ga razširila v dnevno sobo. Poleti ga je zakrila ogromna češnja in ustvarila senco. Zleknil si se na fotelj in kar z veje zobal češnje. To mi bo za vedno ostalo v spominu – balkon in češnje v soboto po kosilu. Vse ostalo sva si razdelila in izplačala, ko sva šla narazen. A balkon s češnjami in nekaj zgodb bodo za vedno v mojem srcu.
Pozneje ste se odločili, da prodate in si raje izberete najemniško stanovanje. Zakaj?
Ne vem. Slovenci moramo vedno imeti in posedovati. Najprej kravca in potem še štalca. Se mi zdi, da je potem toliko hude krvi zaradi nepremičnin in toliko praznih hiš, zaradi katerih je sprtih veliko ljudi. Razumem: lastnina je varnost. A je lahko tudi breme in velik finančni zalogaj. Z denarjem, ki ga imam, si nikoli ne bi mogla kupiti stanovanja v središču mesta, najamem ga pa lahko. Za nekatere je to brezglavo zapravljanje, zame je to življenje tukaj in zdaj. Zdaj sem v lepih letih, zdaj končno lahko žanjem in uživam v stvareh, ki sem jih gradila vse življenje. Graditi življenje, ne hiše. Ne moremo kar naprej varčevati za prihodnost.
Kaj lahko sami opravite pri spremembah doma? Ste pri tem spretni?
Morala sem se naučiti marsikaj, ker so bile vse moje dosedanje velike ljubezni bolj umetniške duše kot sami svoji mojstri. (širok nasmeh) Znam pleskati, vrtati, izvajati raznorazne terapije za vse mogoče stroje v hiši. Vsak ima svoj značaj. Če kdaj zmanjka elektrike, je štedilnik še nekaj dni užaljen, pomivalni stroj v kuhinji ne dela, če nisi dovolj prijazen … Z leti sem razvila veliko empatije za stroje. In tudi za raznorazne mojstre in inštalaterje. Tudi do njih moraš biti prijazen, če ne, delajo bolj tako kot moj pomivalni stroj.
Glede na to, da ste sicer tudi pogosto zdoma, me zanima, kakšen je prvi občutek, ko stopite skozi vrata, ko se vrnete?
Oh, lep! Včasih se mi zdi, da rada potujem tudi zato, ker se rada vračam domov. Tisti prvi korak, ko obrneš ključ. Od stanovanja se vedno poslovim, ko odhajam, in vedno ga pozdravim, ko se vrnem z daljše poti. Tudi zato je tako prijazno in mi nikoli ničesar ne ušpiči, ko me ni.
S katerimi besedami bi opisali svoj dom?
Prijazen, topel, poln vsega. Predvsem poln spominov za vse moje ljudi. Babičina vaza, češko steklo mojega pradeda, mamin poročni servis. Vse je tu – na ogled. Prijatelji me včasih zbadajo, da živim v muzeju in da bi lahko pobirala vstopnino. In tudi jo – steklenico dobrega vina na obisk, kosilo in kava, vključena v ceno s strani gostiteljice.
Kakšne spominke najraje prinašate s poti?
Najraje majhne, ki jih lahko porabim. Začimbe, čaj. Lesena žirafa iz Zambije je največji spominek v vsej moji zgodovini bivanja na svojem. Meri dva metra v višino in je prelepo darilo otrok iz Zambije. Lucy je edina stvar, ki se res ves čas seli z menoj. Včasih se še tu in tam pregrešim in spet prinesem kak predmet. Zadnja leta se množijo lesene podobe pegatk iz Južne Afrike. In, joj, mizica za kavo iz Indije je še en tak greh. Ima podobno izklesan vzorec kot Taj Mahal. Nisem se ji mogla upreti in je pristala v mojem muzeju, v katerem počasi zares zmanjkuje prostora.
Kakšne vrste oprema in notranji dizajn sta vam blizu, katera estetika vas nagovarja?
Všeč mi je boho, tako kot pri oblekah. Stvari s patino, prinešene z vseh koncev in krajev. Stara kredenca moje prababice se odlično razume z vazo z Japonske. Police iz Ikee nimajo nič proti, če stojijo ob zlatem ogledalu, še enem darilu, ki ga je mama dobila za poroko. Kompleti in stvari iz izložb me dolgočasijo. Stanovanje mora biti začinjeno kot najljubša jed.
Ste imeli kaj prostih rok pri opremljanju?
Kot podnajemnica sem podedovala rdečo steno in nekaj kosov pohištva, a sčasoma so se lepo vklopili s stvarmi, ki sem jih prinesla s seboj. Sčasoma. To mislim, da je pomembno. Da se ne vselimo prehitro in takoj vse privijemo in obesimo. Nekaj slik je mesece stalo v kotu, dolgo sem tudi strmela v premično kredenco, ki je kasneje prav tako dobila svoje mesto. Stanovanje moraš enostavno najprej začutiti.
Verjetno ste velikokrat že kupovali pohištvo, vse najbrž ni moglo vedno z vami. Kje je pristalo?
Niti nisem veliko kupovala, zares samo kuhinjo, nekaj polic in ogromen kavč. Vse je ostalo v hiši, ki sem jo zapustila. Z menoj gre samo družinska dediščina.
Ste imeli pri urejanju doma kaj težav? Nam lahko zaupate kakšno anekdoto?
Ponavadi mi prav žirafa iz Zambije ob selitvah povzroča največ težav. Enkrat so ji že zlomili vrat, nazadnje sem se selila v dežju in je ostala brez vzorca. Nisem vedela, da so jo poslikali z vodenkami. Zdaj sva pripravljeni. Lucy sedaj nosi vzorec v akrilnih barvah.
Kateri je vaš najljubši kotiček in zakaj?
Fotelj ob okenski polici. Ker se tu najlepše slišijo utrip in čenče z ulice, medtem ko udobno zleknjen srebaš kavo.
Se tam tudi najlaže sprostite?
Ja. Po navadi je to tudi moj bralni kotiček z dnevno svetlobo.
Kakšen je vaš jutranji ritual?
Zgodnje bujenje, pol ure poležavanja in urejanja misli, nato zvok kafetiere, prve jutranje novice in potem skozi mesto na RTV.
Tako v lastni kot najeti nepremičnini velja, da nikoli ni popolno. Vedno moramo nekaj sprejeti, se prilagoditi. Katere kompromise vi najtežje sprejemate oziroma kaj ste ‘spregledali’ stanovanju, v katerem trenutno živite?
Vedno je premalo prostora. Ali preveč stvari. Vse je stvar perspektive.
Kje opravite vse delo od doma?
Ne delam doma. Tega se strogo držim. Dom je za sprostitev in užitek. Morda je edinole zgodaj zjutraj postelja malo tudi moja pisarna. V njej plačujem položnice, prebiram nove pogodbe. Se mi zdi, da je to najbolje početi zgodaj zjutraj, ko si še malo v sanjskem svetu in življenje še ne boli in tišči.
Kaj vam je najbolj všeč pri lokaciji, kjer živite?
Razgled na Ljubljanico in vrvež pod mojim oknom.
Kako najraje preživljate čas doma?
Berem in kuham.
Petra Julia Ujawe
Foto: osebni arhiv
